Pozni september je vabil s svežim zrakom in listjem, ki je postopoma spreminjalo svoje barve. Nekje v tem prehodu med poletjem in jesenjo je bila tudi naša družina. Vsak po svoje se je soočal z novimi izzivi, ki jih je prinesel september, bližale so se obveznosti, prva ocenjevanja pri nas otrocih, obveznosti s službo pri starših. Napetost je z vsakim dnem rasla in čutila jo je tudi Kala, naša kosmata spremljevalka. Zlata prinašalka je bila članica te družine že vrsto let, vendar pa je že čutila težo starosti. S svojimi nežnimi očmi je prinašala veselje in toplino v naš dom. Vendar pa je starost prišla z neizprosnostjo in prinesla s seboj bolezen, ki je postopoma vzela nadzor nad njenim življenjem.
Že ko smo se vrnili domov s počitnic, smo opazili, da nas ni pričakala pred vhodnimi vrati, kot je to počela vsa leta. Namesto tega smo jo našli v senčnem kotičku vrta, kjer je počivala. Njen pogled, nekoč iskriv od radovednosti, je bil zdaj obtežen z melanholijo. Ko smo jo peljali na sprehod, smo opazili, da njeni koraki niso več tako živahni. Bilo je, kot da bi se zavedala, da se približuje tisti neizbežen trenutek. Kljub temu je sledila svoji vsakdanji poti, vohala cvetje in opletala z repom, čeprav tudi to z manj zanosa.
Zakaj je kar naenkrat tako mirna? Spomnila me je na pretekla leta, ko smo se skupaj veselili jesenskega sonca, ki je nežno božalo njen kožušček. Toda tokrat se je zdelo, kot da se pripravlja na nekaj. Na nekaj večjega od vseh nas.
Šolsko leto se je začelo, otroci smo se pripravljali na nova poglavja učenja, vendar se je Kala počasi umikala iz vsakdanjega vrveža. Ko se je premikala okoli, je to naredila počasi in premišljeno, kot da je čutila, da se bliža tiho slovo.
Ko sem prišla iz šole in odprla vrata, me ni pričakala običajna živahnost in igrivost našega ljubega kosmatinca. Namesto tega sem našla prazen prostor, napolnjen s tišino, ki je bila tako gosta, da je kar rezala. Moje srce je začutilo nenavadno težo, ko sem po sobi iskala svojo psičko, a je nisem našla.
V naslednjih trenutkih je v meni rasla nelagodna napetost, medtem ko sem se spominjala vseh skupnih trenutkov. Njene oči, igrive poteze in nežen dotik njenih tačk. Sedaj pa je vse to nekako izginilo.
Občutek praznine je postajal vse bolj boleč, saj sem globoko v sebi že vedela. Njena odsotnost je bila odsev nečesa, kar je preseglo moje razumevanje.
In v tistem trenutku sem se zavedala, da je nikoli več ne bom mogla objeti.
Sara Traven
