Piše se leto 1788. Moje ime je Zala in prihajam s Kranjske, rodila pa sem se v Ljubljani. Naša družina ni najbolj premožna. Od nekdaj smo se preživljali s kmetijstvom, zato za osnovno šolo ni bilo dovolj denarja.
Rada pomagam staršem na kmetiji, pred nekaj dnevi pa sem na tržnici spoznala prijaznega gospoda, po imenu Anton. Pomagal mi je pobrati jabolka, ki so mi zletela iz košare, ko se je vame zaletel nepreviden kolesar.
Z gospodom Linhartom sva se zapletla v pogovor in zaupal mi je, da namerava prirediti in prevesti neko nemško delo. Mislim, da ga je poimenoval Poljski mlin. Govoril je o komediji, vendar nisem prepričana, kaj to je. Slišala sem tudi, da želijo nekateri posamezniki ”prebuditi narodno zavest,” karkoli bi že to pomenilo. Ste vedeli, da gospod Linhart pripada tudi tako imenovanem ”Zoisovem krogu?” Baron Žiga Zois ga bo namreč denarno podprl, tako kot Valentina Vodnika. Ko mi je to povedal, se mi je gospod Linhart opravičil in odhitel stran.
Ob njegovi razlagi sem se spomnila tudi na nek slovar v nemščini, ki govori o slovenskem jeziku. O njem sta se nekega večera pogovarjala starša. Če se prav spomnim, je izšel leta 1768, vendar nam takrat še ni bil dostopen. V resnici smo vsi navdušeni nad idejami takih izobražencev in jih podpiramo, tako kot oni nas želijo podučiti in nam dati knjige v slovenščini.
Maša Kavčič Rozman
