Ljudje prihajajo in odhajajo, pravijo. A zakaj je to tako težko razumeti v resničnosti? Nekaj je v nas, da tega pač ne moremo doumeti. Nekateri pravijo temu naše srce. A srce je namenjeno temu, da bije in s tem pošilja kri po našem telesu. Da bije. Bije. Hitreje.
Srce mi bije. Temni se. Čutim čisto vsak oster sunek. Priteče prva, grenka solza. Še vedno gledam naokrog. Nikogar. Vse je tako srhljivo tiho. Stečem do parka in zdaj vidim Brino. Obe v odgovor samo še nevzdržno odkimava. Kaj naj sploh narediva? Skrivalnice so bile obupna ideja. Kaj, če so jih ugrabili? Ta misel me preganja že lep, ne pravzaprav grd čas. Kako tanka je v resnici meja medtem, da se na nekoga preveč navežeš, in tem, da ga imaš rad? Ali sploh je? Zdaj se solze ne zadržujejo več. Samo še buhnejo ven in zdi se, da se to obema zgodi v istem trenutku.
Skozi vrata stopi mama, ko pa naju vidi, je takoj pri naju z robcem in vprašanji. Ja, skrivalnice smo se šli. Ja, povsod sva pogledali. Ne, nisva našli niti Jona, ne Krištofa in ne Julije. Klicanje. Dolgo. Potem glas. Za hišo. Končno. Zdaj jih vidim. Tam so. Vsi trije skupaj. Čustva v meni se borijo. Veselje se umakne. Moje oči se niso posušile. Boli. Solza sramu. Užaljena sem. Sva. A saj bova pozabili. Zdaj je konec.
Nisem pozabila. V meni je. In spet se dogaja, le da imam zdaj možnost predvidevanja. Možnost. Slabše. Spodjeda me. Zdaj bo šla v dijaški dom, nato bo šla študirat in potem se bo odselila, se vračala le še za večja praznovanja. A kaj naj naredim? Tiho ne bom.
Elizabeta Plut