KAJ JE NADARJENOST?
V strokovni literaturi ni enotne definicije nadarjenosti. Razlog je v tem, da nadarjeni niso neka homogena skupina, ampak se nadarjenost kaže v različnih oblikah in obsegih. V splošnem avtorji soglašajo o opredelitvi nadarjenosti kot otrokovem potencialu, zmogljivosti, ki mu omogoča velike dosežke na različnih področjih.
Slovenski model odkrivanja in dela z nadarjenimi učenci pa temelji na definiciji, ki je zapisana v ameriškem Zakonu o izobraževanju nadarjenih iz leta 1978. Po tej definiciji so nadarjeni ali talentirani tisti otroci in mladostniki, ki so bodisi na predšolski stopnji, v osnovni ali srednji šoli pokazali visoke dosežke ali potenciale na intelektualnem, ustvarjalnem, specifično akademskem, vodstvenem ali umetniškem področju, in kateri poleg rednega šolskega programa potrebujejo posebej prilagojene programe in aktivnosti. Ta definicija najprej poudarja, da med nadarjene ali talentirane štejemo tako tiste z dejanskimi visokimi dosežki, kot tudi tiste s potencialnimi zmožnostmi za take dosežke, in sicer na naslednjih področjih:
- splošna intelektualna sposobnost,
- specifična akademska (šolska) zmožnost,
- kreativno ali ustvarjalno mišljenje,
- sposobnost vodenja,
- sposobnosti na umetniškem področju.
Nadalje, definicija ne govori samo o visoki splošni intelektualni sposobnosti, ampak tudi o talentih na specifičnih akademskih področjih, v umetnosti, ustvarjalnosti in na področju vodenja. To pomeni, da je nadarjenost lahko splošna ali pa specifična. Za visoko splošno sposobnost, ki omogoča doseganje izjemnih rezultatov na več področjih hkrati, se v definiciji uporablja izraz “nadarjenost”, za visoke specifične sposobnosti, ki vodijo do uspeha na posebnih področjih pa se uporablja izraz “talentiranost”. Takšno terminološko razlikovanje obeh vrst nadarjenosti je smiselno in bi ga morali bolj dosledno uporabljati v komunikaciji o nadarjenih.
Končno omenjena definicija tudi poudarja, da nadarjeni in talentirani učenci poleg običajnih učnih programov potrebujejo tudi njim prilagojen pouk in dejavnosti, da bi lahko razvijali svoje sposobnosti.
ODKRIVANJE NADARJENIH UČENCEV
Odkrivanje nadarjenih učencev je strokovno zahtevno opravilo. V postopku odkrivanja sodelujejo učitelji, šolska svetovalna služba, starši in po potrebi zunanji strokovnjaki. Vsak od njih lahko prispeva koristne informacije.
Odkrivanje naj bi potekalo v treh stopnjah:
· evidentiranje,
· identifikacija,
· seznanitev in mnenje staršev.
1. stopnja = EVIDENTIRANJE učencev, ki bi lahko bili nadarjeni. Ta poteka brez testiranj ali uporabe posebnih ocenjevalnih pripomočkov, učence pa evidentiramo na osnovi naslednjih kriterijev:
- Učni uspeh – učenec dosledno izkazuje odličen učni uspeh (v 1. triadi se upošteva opisna ocena)
- Dosežki – izjemni dosežki pri likovni, glasbeni, tehnični, športni in drugih dejavnostih.
- Učiteljevo mnenje – ki si ga je o učencu oblikoval med vzgojno-izobraževalnim procesom. Posebno pozornost pri presojanju mora posvetiti tistim učencem, ki kažejo znake nadarjenosti in nimajo odličnega uspeha, ki prihajajo iz socialno depriviranega okolja, drugačnega kulturnega okolja, ali imajo specifične učne ali vedenjske težave.
- Tekmovanja – udeležba in dobri rezultati na regijskih in državnih tekmovanjih.
- Hobiji – trajnejše aktivnosti, za katere ima učenec močan interes in v katerih dosega
- nadpovprečne rezultate.
- Mnenje šolske svetovalne službe – šolska svetovalna služba oblikuje svoje mnenje na osnovi obstoječe evidence o učencu, z vzgojiteljicami iz vrtca, razrednimi in drugimi učitelji, knjižničarjem in mentorji interesnih in drugih dejavnosti.
V skupino evidentiranih so izbrani učenci, ki izpolnjujejo vsaj enega od navedenih kriterijev. To je širša skupina učencev, ki bi lahko bili nadarjeni. Evidenco evidentiranih učencev vodi šolska svetovalna služba.
Evidentiranje poteka na koncu tretjega razreda osnovne šole, vendar pa so učenci, ki v tem obdobju niso bili prepoznani kot nadarjeni učenci, lahko evidentirani tudi vsako naslednje šolsko leto do konca 9. razreda osnovne šole, in sicer s strani strokovnih delavcev šole, šolske svetovalne službe ali staršev.
2. stopnja = IDENTIFIKACIJA nadarjenih učencev zajema poglobljeno in podrobnejšo obravnavo evidentiranih učencev, zato je potrebno pred pričetkom te stopnje pridobiti soglasje staršev. Identifikacija praviloma poteka v 4. razredu osnovne šole ali kadarkoli kasneje v primeru, da je učenec evidentiran šele v višjem razredu, vključuje pa naslednja merila:
- OCENA UČITELJEV – učitelji podajo oceno o že evidentiranih učencih s pomočjo posebnega ocenjevalnega pripomočka, ki zajema naslednja področja: učno, voditeljsko, glasbeno, likovno, literarno, dramsko, tehnično, telesno-gibalno področje in filmsko področje (slednje samo pri učencih 7., 8. in 9. razreda).
- TEST SPOSOBNOSTI
- TEST USTVARJALNOSTI
Testa sposobnosti in ustvarjalnosti izvede in ovrednoti šolski psiholog.
Kot nadarjeni oz. talentirani so identificirani tisti učenci, ki so vsaj na enem od kriterijev (na testu sposobnosti, testu ustvarjalnosti ali vsaj na enem od področij, ki ga ocenjujejo učitelji) dosegli visoko nadpovprečen rezultat.
3. stopnja = SEZNANITEV IN MNENJE STARŠEV
Z rezultati identifikacije seznanimo starše in pridobimo tudi njihovo mnenje o otroku, poleg tega pa še njihovo soglasje za nadaljnje delo in spremljanje učencev, ki smo jih identificirali kot nadarjene.
DILEME PRI ODKRIVANJU NADARJENIH UČENCEV
Model odkrivanja nadarjenih učencev, ki je trenutno v veljavi v slovenskih osnovnih šolah, predstavlja samo enega od možnih načinov, s katerimi odkrivamo nadarjene učence. S tem modelom poskušamo zajeti čim več nadarjenih učencev, ki imajo lahko izrazit talent na enem samem področju, ki ga zajema model. Kljub vsemu pa to ne pomeni, da tudi učenci, ki niso identificirani kot nadarjeni, nimajo nobenega talenta in v življenju ne bodo uspešni.
Prav tako velja, da niso vsi učenci, ki so nadarjeni, tudi učno uspešni. Učno neuspešne nadarjene učence pri šolskem delu pogosto ovirajo naslednje značilnosti:
- nezainteresiranost za šolo in udeležbo v šolskih dogajanjih;
- strah pred spraševanjem;
- nizka samopodoba, pomanjkanje samozaupanja;
- učenca ni mogoče motivirati z običajnimi spodbudami (dobrimi ocenami, nagrajevanjem pridnosti, navdušenjem učitelja ipd.);
- slaba pozornost;
- hiperaktivnost;
- čustvena in socialna nezrelost.